Avdiovizualno prevajanje

Če kaj, potem za prevajalce prav gotovo velja, da smo vselej pozorni na jezik. Poklicna deformacija, kot ji radi pravimo, nas spremlja na vsakem koraku, naj bo to pri prebiranju literature, revij, deklaracij ali pri ogledu filmov, ko se raje kot z vsebino, ukvarjamo s prevodi, s spremljajočim besedilom v spodnjem predelu ekrana, ki mu pravimo podnapisi. Morda je tudi zato vabil v kino manj, kot bi si želeli :), a če šalo postavimo na stran, nas narava dela prav gotovo zavezuje, da težimo h kakovosti in zato enako pričakujemo tudi od drugih. No, če smo že pri slikovnih vsebinah, poglejmo, kakšne načine pravajanja le-teh v resnici poznamo.

Prevajanje avdiovizualnih vsebin oziroma avdiovizualno prevajanje, kot procesu učeno rečemo, je relativno novo prevajalsko področje, ki združuje podnaslavljanje in sinhronizacijo. Po poročanju Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcevse pri nas najpogosteje prevajamo celovečerne filme, nanizanke, nadaljevanke, dokumentarne oddaje, oddaje za otroke in mladino ter dnevnoinformativne prispevke.

Podnaslavljanje

Podnapisi s pomočjo besedila gledalcu omogočijo nemoteno spremljanje dogajanja na zaslonu, med tem ko posluša izvirni zvočni zapis oziroma dialog. Morda so nas različni spletni portali, kjer uporabniki svoje podnapise navdali z mišljenjem, da gre za enostavno opravilo, toda prevajanje je vse več kot to. Tako kot vse druge vrste specializacij, tudi podnaslavljanje zahteva obilo treninga, saj se mora prevajalec držati določenih pravil, kot denimo:

Dolžina znakov – običajno se lahko v vsaki vrstici nahaja največ 40 znakov, na zaslonu pa se hkrati smeta prikazati največ dve vrstici.

Trajanje – gledalec mora imeti na voljo dovolj časa, da prebere podnapis. Običajna dolžina prikaza je med pol drugo in drugo sekundo za zelo kratke podnapise, pa vse do šest sekund za nekoliko daljše.
Prikazovanje – med prikazom podnapisov in filmskim dialogom mora biti ustrezna korelacija.A prevajanje dialogov ni vse, kar podnaslavljanje zahteva. Tu so tudi znaki, pisma ter druge tekstovne vsebine, ki so ključne za razumevanje zgodbe. Kako uskladiti prikaz v primeru, ko v ozadju poteka pomemben dialog, prav gotovo predstavlja eno izmed preizkušenj za vsakega prevajalca. V tem primeru mora prevajalec poseči v vsebino in se sam odločiti, kaj je za zgodbo bolj relevantno.

Sinhronizacija

Pri sinhronizaciji gre za prevajanje govorjenih vsebin s pomočjo govora v ciljnem jeziku. Dolžina in vsebina prevoda je omejena na dolžino izvornega besedila, v primeru da prevajamo vsebino, ki je vezana na protagonistovo premikanje ust, pa prevod prilagodimo tudi sliki. Napram podnaslavljanu sinhronizacija od prevajalca terja nekaj dodatnega dela. Tako mora vselej zabeležiti ime protagonista, zato da ne pride do nesporazumov okrog tega, komu določen del besedila pripada. Označiti mora tudi za kakšne pavze gre ter ali je dialog na ekranu viden (usta) ali ne. Prevod tako dobi videz nekakšnega scenarija, sinhronizacija pa tudi zaradi samega načina dela zahteva veliko več finančnih vložkov.

Avdiovizualno prevajanje: Podnaslavljanje ali sinhronizacija?

Tako podnaslavljanje kot sinhronizacija spodbujata razvoj narodne kulture in jezikovne ozaveščenosti, hkrati pa pripomoreta tudi k spoznavanju raznolikih kultur in njihovih tradicij.

Medtem ko je pri podnaslavljanju gledalcu dovoljeno uživati v izvirnem zvočnem zapisu, nekateri filme veliko raje spremljajo brez podnapisov, saj lahko veliko več pozornosti namenijo dogajanju na ekranu. Podnaslavljanje je cenovno ugodnejši in hitrejši proces, ki lahko pohitri distribucijo, sinhronizacija pa lahko veliko doda samemu doživetju filma ali animiranke, še posebej, če je dobro narejena.