Podarjenih že 1000 računalnikov

 

Računalniki za socialno ogrožene je projekt, ki so se ga v društvu Duh časa lotili s skrajno resnostjo. Stari in odsluženi računalniški krami so vdahnili novo življenje ter ji v obliki prilagojenih osebnih računalnikov poiskali nove domove. Da staro ni nujno zastarelo, se strinja tudi Matjaž Ugovšek, koordinator  projekta, ki ni nastal zgolj iz težnje po okoljski osveščenosti, marveč svoje poslanstvo išče tudi v zagotavljanju osnovnih pravic do informiranja vsem, ki si računalnikov zaradi finančne stiske ne morejo privoščiti. V najrazličnejših društvih, organizacijah, šolah in družinah jih danes tako domuje že 1000. 

 

Matjaž Ugovšek

Matjaž Ugovšek, koordinator projekta Računalniki za socialno ogrožene.

 

01. V društvu Duh časa ste izpeljali številne projekte, eden takšnih je tudi »Računalniki za socialno ogrožene«. Kakšen je namen omenjene akcije?

Reciklirati želimo še uporabne računalniške dele, ki žal mnogokrat neupravičeno končajo na odlagališčih, ter iz njih sestaviti delujoče računalnike. Ponuditi jih želimo socialno ogroženim in jih s tem vključiti v družbo. Na splošno želimo povečati splošno računalniško izobraženost ljudi v stiski, ki imajo za to manj možnosti.

02. Kdo predstavlja največji delež donatorjev

Donirajo tako posamezniki kot organizacije (podjetja in zavodi). V zadnjem času dejansko opažamo, da se nedavna ukinitev podpore operacijskemu sistemu Windows XP kaže v večjem številu bolj kakovostnih računalnikov, ki nam jih dostavijo organizacije. In te so trenutno največji donatorji. Le tri zadnje donacije so bile dovolj, da je naša delavnica na OŠ Bičevje v Ljubljani čisto polna.

03. Od katerih računalniških komponent se Slovenci najtežje ločimo?

Od trdih diskov. Ti nam predstavljajo zelo pereč izziv, saj jih podjetja mnogokrat raje fizično uničijo, kot pa podarijo za nadaljnjo uporabo, čeprav uporabljamo povsem učinkovite metode za trajen izbris podatkov! Problem je v nepoznavanju, predvsem pa v zastareli zakonodaji in posledično v zastarelih internih pravilnikih, ki organizacijam, zlasti javnim, onemogočajo doniranje podatkovnih nosilcev v humanitarne namene. Mogoče je le urbana legenda, a slišali smo tudi že o uničevanju monitorjev iz istega razloga, ker tako narekuje interni pravilnik verjetno iz časov prve uporabe računalnikov v organizaciji. Naj na tem mestu posebej jasno poudarim, da jamčimo trajen izbris podatkov, saj je ta korak za naš proces izjemno pomemben. Nihče si ne želi vdiranja v zasebnost, tudi mi ne. Dejavnost brez tega varovala ne bi imela nikakršne perspektive, zato je to tudi za nas zelo pomemben korak in je redno vključen v sam proces dela. Tako na primer donator po sedmih dneh (diske imamo en teden v “karanteni”) ne more več prositi za rešitev kake datoteke, ki jo je pozabil shraniti. To enostavno ni več mogoče.

04. 1000 podarjenih računalnikov gotovo kaže, da se projekt dobro razvija, a hkrati priča, da je družin in posameznikov, ki si računalnika ne morejo privoščiti, več, kot si morda mislimo. Ste pričakovali takšen odziv?

V bistvu da, saj naj bi bilo v Sloveniji okoli 3000 šolajočih brez domačega računalnika. A nismo še na tretjini zadane poti, saj naša pomoč sega onkraj omenjene ciljne skupine in vedno pogosteje tudi onkraj meja naše domovine. Pomagamo upokojencem, invalidom, azilantom in drugim ranljivim skupinam. Pa tudi nevladnim organizacijam, društvom, torej kolegom prostovoljcem, ki so že tako podhranjeni. V nekaj primerih smo pomagali tudi tujini. Trenutno z Zavodom Krog pripravljamo računalnike za osnovno šolo v Bosni.

05. A ne podarjate zgolj računalnikov, marveč prejemnike tudi izobražujete. Kolikim ste pomagali narediti prve korake?

Izobražujemo oziroma usposabljamo na prvem mestu prostovoljce, ki pri nas podarjeno računalniško opremo usposobijo za nadaljnjo uporabo. Število se giblje okoli 45 oseb. Vsak, še tako izkušen mojster, se v delavnicah uči, oziroma se učimo s skupnim delom. So trenutki, ko je vzdušje prav vzhičeno polno izmenjave rešitev, še večkrat idej, kako do rešitve priti. Se pa delavnic udeležujejo tudi dijaki srednjih šol računalniških smeri, ki pri nas opravljajo obvezno prakso, seveda tudi kot prostovoljci. Prejemnike naših računalnikov izobražujemo bolj pasivno, če se lahko tako izrazim. Računalniki, ki jih od nas prejmejo, so namreč povsem opremljeni s programjem za izobraževanje, delo, informiranje, komunikacijo in prosti čas. Vse je prevedeno v slovenski jezik in vsebuje obširno zbirko pomoči in navodil za uporabo tako programov kot tudi samega operacijskega sistema (Ubuntu – Linux). Za osnovno uporabo namreč ne potrebujejo dodatnega prilagajanja niti za brskanje po spletu, niti antivirusnega programa in podobno. Vse to je že pripravljeno. Ob predaji podamo nekaj osnovnih informacij, že na namizju pa jih čakajo dokumenti za pomoč pri uporabi. Tako prejemnik našega računalnika prejme vse, kar potrebuje za vstop v digitalni svet.

06. Koliko računalnikov bi še potrebovali, da bi ugodili vsem prošnjam?

Hm, bolj bi morda potrebovali nov in večji prostor! (smeh) Tak z dnevno svetlobo, pa sanitarijami. Če bi si lahko kavo skuhali, na kakem kuharčku bi ploskali z ušesi. Računalnikov pravzaprav prejmemo vedno več. Morda zaradi prepoznavnosti našega dela ali pa zaradi vse hitrejšega zastaranja opreme, vsekakor pa tudi zaradi potrošniške miselnosti “Hočem novo in boljše!”, aktualen duh časa pač. Seveda je naš cilj,  kolikor je le mogoče, preprečiti nepotrebno uničevanje računalniške opreme, ki lahko nekomu še koristi, a bomo najprej potrebovali najmanj eno halo v BTC-ju. (smeh)

07. Kako lahko doniramo računalniško opremo?

Na spletni strani www.duh-casa.si/racunalniki so povezave do posameznih izpostav, kjer se nahajajo tudi kontakti osebe, ki te izpostave vodijo. Priporočam osebni stik z njimi, saj so prav vsi zelo srčni in dobrodušni ljudje. Dosegljivi smo tudi na e-naslovu racunalniki@duh-casa.si. Veseli smo vseh, ki se nam javijo. Tu nas poiščite seveda tudi, če računalnik potrebujete oziroma poznate nekoga, ki potrebuje pomoč. Tudi mi pri predaji posameznikom namreč opažamo, da je revščina huda stigma, sram in ko se ta poveže še s pomanjkanjem orodja za dostop do informacij in s tem dostopanja do osnovnih pravic samih, je to – milo rečeno – začaran krog. Iz njega te pogosto potegne sočlovek, sosed, sošolec, sorodnik … nekdo, ki ti lahko pomaga pri prevozu ali prenosu računalnika v stanovanje na primer. Pogosto in zelo radi predajo izvajamo tudi v sodelovanju z drugimi organizacijami. Tako se posamezniku, družini ni potrebno izpostavljati s svojo zadrego še pred nami. Včasih je nam še bolj nerodno kot njim. Gledat ljudem v odločbe o socialni podpori, otroškem dodatku, pokojnini … ni prijetna izkušnja. Torej če je posameznik že v kontaktu s kako od socialno, humanitarnih organizacij ali je član, uporabnik kake od organizacij, lahko to organizacijo prosi za pomoč pri kontaktu z nami.

Da ne pozabim še te, zelo pomembne informacije: v mnogih primerih je možno urediti tudi brezplačen dostop do interneta. V sodelovanju z wlan slovenija (https://wlan-si.net), ki to mrežo širi po vsej državi, je namreč za manj kot 20 evrov – seveda ob zadoščenih določenih tehničnih pogojih – prejemniku možno omogočiti tudi to!