Četudi je od zadnje svetovne vojne preteklo že slabo stoletje, lahko njene posledice čutimo še danes. Grozodejstva, ki so se odvijala po vsem svetu, nam še danes lahko služijo v poduk, konec druge svetovne vojne pa je bil tudi čas, ko smo se bili primorani zazreti vase ter poskrbeti, da do podobnih anomalij ne bi več prihajalo. Del slednjega predstavlja tudi vrsta procesov, poznanih po sodbah najprepoznavnejšim predstavnikom Tretjega rajha, ki so se odvijali med letoma 1945 in 1949 v nemškem mestu Nürnberg.
Nürnberški procesi niso bili pomembni zgolj zaradi prvega tovrstnega procesa v sodstvu, marveč so prevetrili tudi dojemanje tolmačenja nasploh. Pred procesi se je tolmačenje izvajalo zgolj konsekutivno. Za ta način sporazumevanja je značilno, da govorec nekaj sporoči v enem jeziku, tolmač pa nato povedano z zamikom tolmači v drugi jezik. Tovrstna oblika tolmačenja terja časovni pribitek, kar ni bilo po godu zaveznikom, ki so ob koncu druge svetovne vojne ustanovili Mednarodno vojaško sodišče, ki je služilo preprostemu namenu, poštenemu in hitremu sojenju obtoženim predstavnikom.
Sojenje je zato zahtevalo pohitritev procesa prevajanja uradnih jezikov štirih vključenih držav, angleščine, nemščine, ruščine in francoščine. Tako je ideja o novem načinu tolmačenja “zrasla na zelniku” Leona Dosterta, rojenega Francoza ter strokovnjaka za tuje jezike v ameriški vojski. Prepričan je bil, da je izkušeni tolmač sposoben poslušati in govoriti hkrati, zato se je zavzemal za izgradnjo novega sistema, pri katerem bo vse potekalo simultano. Naloga navkljub temu ni bila enostavna. Težave so se pojavljale predvsem pri oddajanju in sprejemanju vseh jezikov v realnem času. Svet v letu 1945 še ni poznal trakov in digitalnih priboljškov, ki bi pomagali olajšati nalogo. Dostert je zato za pomoč zaprosil ameriško tehnološko podjetje IBM, ki je na njegovo pobudo razvilo sistem mikrofonov in slušalk za hkratno oddajanje neubranih glasov. Doster je nato najel tolmače ter z njimi preizkušal novi proces tolmačenja. Zanj je bilo značilno, da se je sporočilo prenašalo v ciljni jezik tako hitro, kolikor hitro ga je utegnil oblikovati tolmač ob upoštevanju, da je govorec govoril neprekinjeno. Navkljub nekaterim težavam je njegov sistem deloval. Nürnberški procesi zato štejejo za prvi primer, ko je bilo uporabljeno simultano tolmačenje, izvedeno v štirih delovnih jezikih. Z nekaj manjšimi izboljški v tehnologiji Dosterjev sistem uporabljamo še danes.
O delovanju sistema lahko nekaj več izveste v priloženem videu.
https://www.youtube.com/watch?v=564W493M7eU
Nürnberški procesi niso bili pomembni zgolj zaradi prvega tovrstnega procesa v sodstvu, marveč so prevetrili tudi dojemanje tolmačenja nasploh. Pred procesi se je tolmačenje izvajalo zgolj konsekutivno. Za ta način sporazumevanja je značilno, da govorec nekaj sporoči v enem jeziku, tolmač pa nato povedano z zamikom tolmači v drugi jezik. Tovrstna oblika tolmačenja terja časovni pribitek, kar ni bilo po godu zaveznikom, ki so ob koncu druge svetovne vojne ustanovili Mednarodno vojaško sodišče, ki je služilo preprostemu namenu, poštenemu in hitremu sojenju obtoženim predstavnikom.
Sojenje je zato zahtevalo pohitritev procesa prevajanja uradnih jezikov štirih vključenih držav, angleščine, nemščine, ruščine in francoščine. Tako je ideja o novem načinu tolmačenja “zrasla na zelniku” Leona Dosterta, rojenega Francoza ter strokovnjaka za tuje jezike v ameriški vojski. Prepričan je bil, da je izkušeni tolmač sposoben poslušati in govoriti hkrati, zato se je zavzemal za izgradnjo novega sistema, pri katerem bo vse potekalo simultano. Naloga navkljub temu ni bila enostavna. Težave so se pojavljale predvsem pri oddajanju in sprejemanju vseh jezikov v realnem času. Svet v letu 1945 še ni poznal trakov in digitalnih priboljškov, ki bi pomagali olajšati nalogo. Dostert je zato za pomoč zaprosil ameriško tehnološko podjetje IBM, ki je na njegovo pobudo razvilo sistem mikrofonov in slušalk za hkratno oddajanje neubranih glasov. Doster je nato najel tolmače ter z njimi preizkušal novi proces tolmačenja. Zanj je bilo značilno, da se je sporočilo prenašalo v ciljni jezik tako hitro, kolikor hitro ga je utegnil oblikovati tolmač ob upoštevanju, da je govorec govoril neprekinjeno. Navkljub nekaterim težavam je njegov sistem deloval. Nürnberški procesi zato štejejo za prvi primer, ko je bilo uporabljeno simultano tolmačenje, izvedeno v štirih delovnih jezikih. Z nekaj manjšimi izboljški v tehnologiji Dosterjev sistem uporabljamo še danes.
O delovanju sistema lahko nekaj več izveste v priloženem videu.
https://www.youtube.com/watch?v=564W493M7eU
